Moja ljubezen do fotografije se je začela že zelo zgodaj, še kot otrok sem z navdušenjem listala po starih albumih babice in dedka, staršev in svojih otroških spominov. Te fotografije so mi vedno pričarale toplino v srcu, nasmeh na obraz in občutek sreče. Verjamem, da podobno doživlja marsikdo.

Svoj prvi fotoaparat sem kupila pri šestnajstih letih, bil je preprost, a zame nekaj najlepšega.

Z njim sem začela loviti trenutke, ki nekaj pomenijo. Sčasoma sem se začela učiti, raziskovati in rastla sem skupaj s svojo strastjo do ustvarjanja.

Najlepši del fotografije zame ni samo končni izdelek, temveč občutek, ki ga prinese drugim. Ko vidim iskreno veselje, ganjenost ali hvaležnost ljudi, ki jim fotografije nekaj pomenijo, vem, da počnem nekaj, kar ima resnično vrednost. Fotografija mi ni prinesla le lepih spominov, ampak tudi nova prijateljstva, nepozabne zgodbe in ljudi, ki se me bodo morda spomnili prav ob pogledu na naše skupne trenutke, ujete v fotografijo.